četrtek, 05. februar 2009
ponedeljek, 26. januar 2009
Podiram rekorde!
Že tretja objava v dveh dneh!Vem, vsake zadeve pa ravno ni treba objavit..ampak če jo pa moram!
Spomnila sem se na zadnjo večerjo.Ne,ne slika pa verske zgodbe pa te zadeve..ampak komad Zorana Predina, izvajala (ne morem in ne morem se spomnit boljšega izraza) pa ga je tudi skupina Lačni Franz.
Gre pa takole..
ZADNJA VEČERJA
Se spomniš, kako je ležati v dvoje
na kupu sena v družbi lune in zvezd?
Se spomniš, čigave so b'le tiste krave?
Zjutraj so tebi pojedle klobuk.
Rosa je umila vročo noč. Cvetje je še zehalo.
Dan prišel je soncu na pomoč. Žabam se je strgalo.
Grom je ribniku izdal skrivnost. Štorklje so se muzale.
Veter naju je pregnal pod most. Vrbe so zajokale.
Že veš, da je sonce luč iz vesolja,
bog, ki postaja jezen na nas?
Že veš, da je zima botra tišina,
volk, ki je vetru posodil svoj glas?
Kaj bo zraslo iz peskovnika polnega prekratkih hlač?
Koga bo ubila zibelka, svet pokvarjenih igrač.
Ni več Eve, ni več jablane. Raj je vedno bolj strupen.
Barve smeha so pozabljene. Mesta nimajo imen.
Se spomniš, kako je ležati v dvoje
na kupu sena v družbi lune in zvezd?
Se spomniš, čigave so b'le tiste krave?
Zjutraj so tebi pojedle klobuk.
Ah..pomirjenost...
lp
Spomnila sem se na zadnjo večerjo.Ne,ne slika pa verske zgodbe pa te zadeve..ampak komad Zorana Predina, izvajala (ne morem in ne morem se spomnit boljšega izraza) pa ga je tudi skupina Lačni Franz.
Gre pa takole..
ZADNJA VEČERJA
Se spomniš, kako je ležati v dvoje
na kupu sena v družbi lune in zvezd?
Se spomniš, čigave so b'le tiste krave?
Zjutraj so tebi pojedle klobuk.
Rosa je umila vročo noč. Cvetje je še zehalo.
Dan prišel je soncu na pomoč. Žabam se je strgalo.
Grom je ribniku izdal skrivnost. Štorklje so se muzale.
Veter naju je pregnal pod most. Vrbe so zajokale.
Že veš, da je sonce luč iz vesolja,
bog, ki postaja jezen na nas?
Že veš, da je zima botra tišina,
volk, ki je vetru posodil svoj glas?
Kaj bo zraslo iz peskovnika polnega prekratkih hlač?
Koga bo ubila zibelka, svet pokvarjenih igrač.
Ni več Eve, ni več jablane. Raj je vedno bolj strupen.
Barve smeha so pozabljene. Mesta nimajo imen.
Se spomniš, kako je ležati v dvoje
na kupu sena v družbi lune in zvezd?
Se spomniš, čigave so b'le tiste krave?
Zjutraj so tebi pojedle klobuk.
Ah..pomirjenost...
lp
nedelja, 25. januar 2009
Tri..Dva..Ena..Nič! Trara!
Risanke.Kako so ble fajn!Vsak dan ob istem času..usedli smo se pred magično škatlo, spremljali dogodivščine naših junakov..in vedno je dogajalo!Okrogle očke smo 'prilimali' na ekran in nismo odmaknili pogleda dokler ni bilo čisto čisto čisto konec.
¤Buš Buš.Ta krava/Bik/Vol..nekaj od tega..imel je rdeče hlače in vedno je nekam tekel..spomnim se še neke njegove prigode s pljuskajočo vodo (??)
¤Barney.Moj najljubši!Dolga siva dlaka..miška..in vedno nove dogodivščine.Barneeey Barneeey lalala!!
¤Zgodbe starega medvedka.Se spomniš starih plišastih igrač?Mali medvedek z rdečimi hlačkami je vedno kaj ušpičil..tu so bili še racak pa zebra..žirafa..strički..in seveda stari medvedek,ki je vedno vse vedel.Najbolj mi je v spominu ostalo to, da je mali medvedek enkrat skakal z lopute na stropu..in belega robca (ne vem, če ga je uporabil kod padalo ali za mehak pristanek)..pa hišice za lutke..
¤Zobne miške.
Ko zaspiš prav potiho
miške se prikradejo
da tvoj zobek pod blazino
za darilo menjajo
....
¤Slončica Neli.S svojim rozastim krilcem..kdo je ne bi imel rad?!
¤Šulnčki.(Shoe People).Spomnim se samo nekega rjavega gojzarja,ki se mi je najbolj dopadel..pa policaja in seveda..baletnega copatka.Ostalo mi je že ušlo iz glave, vem pa, da te risanke nikoli nisem zamudila.
Potem so tu še določeni inserti oz. fleši v spominu..spomnim se psa Pike, nekih dveh zelo suhih psov, ki sta hodila po dveh nogah (en je bil črn,drugi bel)..palčkov(spomnim se samo, da so imele deklice srajčke z istobarvnimi šilastimi klobuki in da so bile barve v tej risanki zelo blede..in ne menjat tega s Palčkom Davidom, ker to je bila pa zame ena najbolj strašnih risank..poleg Muminov..mislim,koga pa troli ne prestrašijo?)..pa Jajo pa Pajo (dedek Bedenko in zlobni mesar..)..pa medvedek, ki je na koncu vedno rekel:zobke umit,ugasnit luč in v mižo...
Hm..saj jih je še polno,ampak te so nekako zaznamovale moje otroštvo.
Kakšne risanke bodo gledali moji otroci, ne vem.Vem pa, da tako dobrih risank ne bodo, takih ne delajo (in ne predvajajo) več!
Si se ob branju teh besed zamislil/a in v glavi izbrskal/a še kako na to temo?Izvoli,povej,bomo skupaj obujali spomine.
lp
¤Buš Buš.Ta krava/Bik/Vol..nekaj od tega..imel je rdeče hlače in vedno je nekam tekel..spomnim se še neke njegove prigode s pljuskajočo vodo (??)
¤Barney.Moj najljubši!Dolga siva dlaka..miška..in vedno nove dogodivščine.Barneeey Barneeey lalala!!
¤Zgodbe starega medvedka.Se spomniš starih plišastih igrač?Mali medvedek z rdečimi hlačkami je vedno kaj ušpičil..tu so bili še racak pa zebra..žirafa..strički..in seveda stari medvedek,ki je vedno vse vedel.Najbolj mi je v spominu ostalo to, da je mali medvedek enkrat skakal z lopute na stropu..in belega robca (ne vem, če ga je uporabil kod padalo ali za mehak pristanek)..pa hišice za lutke..
¤Zobne miške.
Ko zaspiš prav potiho
miške se prikradejo
da tvoj zobek pod blazino
za darilo menjajo
....
¤Slončica Neli.S svojim rozastim krilcem..kdo je ne bi imel rad?!
¤Šulnčki.(Shoe People).Spomnim se samo nekega rjavega gojzarja,ki se mi je najbolj dopadel..pa policaja in seveda..baletnega copatka.Ostalo mi je že ušlo iz glave, vem pa, da te risanke nikoli nisem zamudila.
Potem so tu še določeni inserti oz. fleši v spominu..spomnim se psa Pike, nekih dveh zelo suhih psov, ki sta hodila po dveh nogah (en je bil črn,drugi bel)..palčkov(spomnim se samo, da so imele deklice srajčke z istobarvnimi šilastimi klobuki in da so bile barve v tej risanki zelo blede..in ne menjat tega s Palčkom Davidom, ker to je bila pa zame ena najbolj strašnih risank..poleg Muminov..mislim,koga pa troli ne prestrašijo?)..pa Jajo pa Pajo (dedek Bedenko in zlobni mesar..)..pa medvedek, ki je na koncu vedno rekel:zobke umit,ugasnit luč in v mižo...
Hm..saj jih je še polno,ampak te so nekako zaznamovale moje otroštvo.
Kakšne risanke bodo gledali moji otroci, ne vem.Vem pa, da tako dobrih risank ne bodo, takih ne delajo (in ne predvajajo) več!
Si se ob branju teh besed zamislil/a in v glavi izbrskal/a še kako na to temo?Izvoli,povej,bomo skupaj obujali spomine.
lp
sobota, 24. januar 2009
Ste vi v mojem ali jaz v vašem svetu?
Si že imel kdaj občutek..da se dogaja vse okoli tebe..ampak ne tebi?
Tako se zdaj počutim.
Zmedena zadeva..in zmeden občutek,razpoloženje.Logično,kako pa naj se drugače počuti človek,ko se svoje neproduktivnosti skozi dan ZAVE in ga stisne pri srcu.
Ja, kot da bi cel dan sedela za mizo in bulila naprej.Svet gre naprej, jaz ostajam v svojem. Naj povem, da se moj svet ne vrti.Če bi imel ime,bi bil Neplod (po neplodnosti,besedo plodnost pa ponavadi uporabim,ko omenjam produktivne in pozitivne dogodke).
Torej, na mojem planetu je dokaj pusto. Na njem je sicer vrtiljak s konjički in vsem..vrti se..ampak ni glasbe!Tiste vesele pesmice, katero je slišati daleč okrog vrtiljaka...tarararara..
Vendar..na njem se počutiš kot otrok. Vesel si,ker si na vrtiljaku.To je ja nenavadno in posebno doživetje!Prijetno ti je,veseliš se.Na tem čarobnem vrtiljaku si varen.Varen pred zlobnimi otroci,pred mamo,ki se jezi, ker nisi pospravil sobe,pred skrbmi.Na njem bi ostal za vedno..ampak naenkrat se zaveš, da tvoj čarobni,lepi,svetleči vrtiljak s konjički nima glasbe.In zatorej tudi ni pravi vrtiljak. Hočeš z njega, ampak si ne upaš.Postane te strah.Prehitro se vrti!Lahko padeš z njega.Ne bi šel rad dol,ker se lahko udariš..in ne bi ostal gor ker to ni tisti pravi vrtiljak.Potem si zmeden...kaj pa zdaj??
................................................
Preveč nas je,ki živimo v takih deželah,ki jih ustvarimo z domišljijo.Če v realnosti doživimo poraz,se zatečemo v namišljenega in v njem najdemo tolažbo.Kar naenkrat ni več skrbi,slabe volje in problemov.Spet si dobre volje.
Leta lahko živimo tako, ampak tako trpi realnost in posledično mi sami,ker se vsaketoliko zavemo zmedenosti svojih predstav.Smo v dilemi-ostati gor ali skočiti?
Priporočam skok, čeprav zaboli.Tako dobiš priložnost, da spoznaš svet okoli sebe in...ODRASTEŠ.
Zaključujem s stavkom prijateljice (sicer v nobeni povezavi s takratno temo pogovora); Pia, ti nisi retardirana, samo v svojem svetu živiš.
lp
Tako se zdaj počutim.
Zmedena zadeva..in zmeden občutek,razpoloženje.Logično,kako pa naj se drugače počuti človek,ko se svoje neproduktivnosti skozi dan ZAVE in ga stisne pri srcu.
Ja, kot da bi cel dan sedela za mizo in bulila naprej.Svet gre naprej, jaz ostajam v svojem. Naj povem, da se moj svet ne vrti.Če bi imel ime,bi bil Neplod (po neplodnosti,besedo plodnost pa ponavadi uporabim,ko omenjam produktivne in pozitivne dogodke).
Torej, na mojem planetu je dokaj pusto. Na njem je sicer vrtiljak s konjički in vsem..vrti se..ampak ni glasbe!Tiste vesele pesmice, katero je slišati daleč okrog vrtiljaka...tarararara..
Vendar..na njem se počutiš kot otrok. Vesel si,ker si na vrtiljaku.To je ja nenavadno in posebno doživetje!Prijetno ti je,veseliš se.Na tem čarobnem vrtiljaku si varen.Varen pred zlobnimi otroci,pred mamo,ki se jezi, ker nisi pospravil sobe,pred skrbmi.Na njem bi ostal za vedno..ampak naenkrat se zaveš, da tvoj čarobni,lepi,svetleči vrtiljak s konjički nima glasbe.In zatorej tudi ni pravi vrtiljak. Hočeš z njega, ampak si ne upaš.Postane te strah.Prehitro se vrti!Lahko padeš z njega.Ne bi šel rad dol,ker se lahko udariš..in ne bi ostal gor ker to ni tisti pravi vrtiljak.Potem si zmeden...kaj pa zdaj??
................................................
Preveč nas je,ki živimo v takih deželah,ki jih ustvarimo z domišljijo.Če v realnosti doživimo poraz,se zatečemo v namišljenega in v njem najdemo tolažbo.Kar naenkrat ni več skrbi,slabe volje in problemov.Spet si dobre volje.
Leta lahko živimo tako, ampak tako trpi realnost in posledično mi sami,ker se vsaketoliko zavemo zmedenosti svojih predstav.Smo v dilemi-ostati gor ali skočiti?
Priporočam skok, čeprav zaboli.Tako dobiš priložnost, da spoznaš svet okoli sebe in...ODRASTEŠ.
Zaključujem s stavkom prijateljice (sicer v nobeni povezavi s takratno temo pogovora); Pia, ti nisi retardirana, samo v svojem svetu živiš.
lp
petek, 09. januar 2009
Pismo
Ležim.Čakam.Tebe.In gledam v strop.Pizda.Lahko bi bil druge barve.Zelene na primer.Ta rumena je že zbledela.Itak je pa grda.Nikoli je nisem marala.Rumena barva je na splošno grda barva. Prenašala sem jo samo zato,ker je bila všeč tebi.Kaj hočem,imela sem te rada in imel si najlepše rjave oči na celem svetu.
Kompromis.Kompomisi so temelji uspešnih zvez.Tako vsaj pravi knjiga,katero sem prelistala tolikokrat..v upanju, da se nama bo izšlo. Naslov je Kako biti srečen..in ostati poročen. Obetaven naslov,ni kaj. Zadnje čase dosti listam po takih knjigah.Včasih tudi kaj preberem in potem razmišljam,kje sem zajebala. Nekako se ne morem sprijazniti,da si šel..po svoje..po petnajstih letih.Stran od mene.Pustil si me samo v gnilem,po kislem smrdečem starem bloku..tam,kjer je še za bedo preveč bedno.
Nekoč sva sanjala o hiši.Lepi majhni beli hišici ob gozdu.Se spomniš?Kako bova imela vrt.Pa njivo.In pet otrok.Bila sva polna življenja!Oh, koliko večerov sva preživela objeta v tem sranju od stanovanja in sanjala..imela sem občutek,da dejansko živiva tisto življenje in da imam le slabe sanje,ko namesto travnika vidim beton, ko pogledam čez okno...
Mesec dni bo kar si šel...z njo.In naj ti povem,da mi trga srce vse od takrat.Nisem šla v službo.Odklopili so telefon,ker računi niso bili plačani.Še ena jebena stvar,ki si mi jo pustil.Hvala.
Sploh ne vem, zakaj se trudim razmišljati o tebi. Kaj si mi dal dobrega..kadarkoli?Vse je bil en kup laži in nakladanja. In jaz naivnica sem te imela kljub temu še vedno rada!Ko si me božal,ko si me tepel,pljuval,brcal..mislila sem,da če bom tiho in če ti bom pustila..me boš imel rad za vedno...Rad?Kaj sploh pomeni, imeti nekoga rad?To mi še vedno ni jasno,nikoli mi ni bilo.
Imela sem ambicije,cilje.In ti si jih poteptal.Kaj sem torej naredila dobrega v življenju? Tole pismo je mogoče najboljša stvar.
Oči imaš grde.In obraz spačen.Spaka si.Grda spaka!Na bruhanje mi gre!
Veš, pred parimi leti sem tudi dosti bruhala.Noseča sem bila.Trikrat.Ampak tega ti nikoli nisem uspela povedati pravi čas; preden si me spet pretepel..mogoče je tako še najbolje..
Vedno si mi govoril,da ne bo nič iz mene.Da se bom vsako jutro do konca mojega usranega življenja zbujala ob petih in šla delat za trak..dokler me ne bo pobralo. Če bi kdaj mislil še na koga drugega razen sebe, bi opazil moje trpljenje.
In veš kaj?Dost mam vsega!Enkrat za spremembo bom JAZ vzela stvari v svoje roke!Nisem več šibka! Ti si slabič!
Preden sem začela pisati pismo, sem imela v glavi vse, kar ti bom očitala in točno kaj bom napisala, zdaj pa hočem samo še miru.
In tako na svoj dvainštirideseti rojstni dan zapuščam ta svet. Začuda sije sonce.Lep dan je.Smešno, po glavi mi gre tista pesem, Loco in Acapulco...
Pripravljena sem in ni me strah. Še ta cigaret pokadim in pripravim vrv. Odločila sem se, da na balkonu. Tako bodo mogoče kdo celo opazil, da me ni.
Zbogom, dragi, in imej me na vesti.
Kompromis.Kompomisi so temelji uspešnih zvez.Tako vsaj pravi knjiga,katero sem prelistala tolikokrat..v upanju, da se nama bo izšlo. Naslov je Kako biti srečen..in ostati poročen. Obetaven naslov,ni kaj. Zadnje čase dosti listam po takih knjigah.Včasih tudi kaj preberem in potem razmišljam,kje sem zajebala. Nekako se ne morem sprijazniti,da si šel..po svoje..po petnajstih letih.Stran od mene.Pustil si me samo v gnilem,po kislem smrdečem starem bloku..tam,kjer je še za bedo preveč bedno.
Nekoč sva sanjala o hiši.Lepi majhni beli hišici ob gozdu.Se spomniš?Kako bova imela vrt.Pa njivo.In pet otrok.Bila sva polna življenja!Oh, koliko večerov sva preživela objeta v tem sranju od stanovanja in sanjala..imela sem občutek,da dejansko živiva tisto življenje in da imam le slabe sanje,ko namesto travnika vidim beton, ko pogledam čez okno...
Mesec dni bo kar si šel...z njo.In naj ti povem,da mi trga srce vse od takrat.Nisem šla v službo.Odklopili so telefon,ker računi niso bili plačani.Še ena jebena stvar,ki si mi jo pustil.Hvala.
Sploh ne vem, zakaj se trudim razmišljati o tebi. Kaj si mi dal dobrega..kadarkoli?Vse je bil en kup laži in nakladanja. In jaz naivnica sem te imela kljub temu še vedno rada!Ko si me božal,ko si me tepel,pljuval,brcal..mislila sem,da če bom tiho in če ti bom pustila..me boš imel rad za vedno...Rad?Kaj sploh pomeni, imeti nekoga rad?To mi še vedno ni jasno,nikoli mi ni bilo.
Imela sem ambicije,cilje.In ti si jih poteptal.Kaj sem torej naredila dobrega v življenju? Tole pismo je mogoče najboljša stvar.
Oči imaš grde.In obraz spačen.Spaka si.Grda spaka!Na bruhanje mi gre!
Veš, pred parimi leti sem tudi dosti bruhala.Noseča sem bila.Trikrat.Ampak tega ti nikoli nisem uspela povedati pravi čas; preden si me spet pretepel..mogoče je tako še najbolje..
Vedno si mi govoril,da ne bo nič iz mene.Da se bom vsako jutro do konca mojega usranega življenja zbujala ob petih in šla delat za trak..dokler me ne bo pobralo. Če bi kdaj mislil še na koga drugega razen sebe, bi opazil moje trpljenje.
In veš kaj?Dost mam vsega!Enkrat za spremembo bom JAZ vzela stvari v svoje roke!Nisem več šibka! Ti si slabič!
Preden sem začela pisati pismo, sem imela v glavi vse, kar ti bom očitala in točno kaj bom napisala, zdaj pa hočem samo še miru.
In tako na svoj dvainštirideseti rojstni dan zapuščam ta svet. Začuda sije sonce.Lep dan je.Smešno, po glavi mi gre tista pesem, Loco in Acapulco...
Pripravljena sem in ni me strah. Še ta cigaret pokadim in pripravim vrv. Odločila sem se, da na balkonu. Tako bodo mogoče kdo celo opazil, da me ni.
Zbogom, dragi, in imej me na vesti.
Naročite se na:
Objave (Atom)
